Categories
Nekategorizirano

Čipkarstvo

UVOD

Čipke so že od nekdaj pojem lepote, elegance in prestiža. Lepota in krhkost, ki jo ponazarja čipka, je navdihovala generacije. V svoji bogati zgodovini pa so bile celo tako pomembne, da so nekatere lastnike pognale v bankrot. Ovratnik iz kakovostne čipke, ki ga je izkušena čipkarica delala celo leto po deset in več ur na dan, je bil denimo vreden toliko kot spodoben kos zemljišča.

Slika 1 – Prtiček – klekljana čipka

RAZPRAVA

Čipkarstvo je bila v preteklosti priljubljena dejavnost številnih evropskih mest in marsikatero se še dandanes postavlja z večstoletno tradicijo čipkarstva, ki je običajno vsaj v nekaterih podrobnostih povsem edinstvena.

V Belgiji lahko tako gotovo omenimo mesti Aalst in Bruges, prvo s šivano in drugo s klekljano čipko, v Franciji Chantilly s čipkami iz črne svile, v Italiji pa sta pomembni središči Genova in Benetke. Na otoku Pag so še dandanes ponosni na svojo paško čipko. Pri nas pa so najbolj znane čipke iz mest Idrija, Žiri in Železniki.

Tam se je tradicija klekljane čipke prvič pojavila že ob koncu 17. stoletja. Za ključna dogodka v njenem razvoju pa veljata odprtje trgovine z idrijsko čipko Franca in Karoline Lapajne leta 1860 ter ustanovitev čipkarske šole leta 1876, iz katere je izšla marsikatera ugledna čipkarica.

Slika 2 – Božič Marija, Idrija

V Idriji so klekljale predvsem rudarske žene, zato, da bi izboljšale denarno stanje svojih družin, največji razcvet pa je klekljanje doseglo po letu 1870. V tem času se je Idrija uveljavila kot evropsko čipkarsko središče, v katerem se je klekljanje širilo vse do prve svetovne vojne. Po letu 1920 pa je ta umetnost začela počasi nazadovati. (Povzeto po: Mojca Polona Vaupotič…)

Klekljanje je posebna umetnost prepletanja tankih niti v različnih tehnikah. Poznamo različne tehnike klekljanja. Najpogosteje pa se uporablja slepi ris, ki se vije skozi celoten vzorec in se na začetku vzorca tudi zaključi. Druge tehnike so še: široki ris, sukani ris, rogljički, polpremet, ribice, pogačke, satovje, štručke, žabice, pajki,… Sicer pa je tudi vzorcev več vrst. Lahko so samostojni ali pa z motivi: rože, živali, košarice s cvetjem ali sadjem. (Povzeto po: Kamra, klekljanje…)

Niti, ki se pri tem uporabljajo pa so tradicionalno iz lana, svile, volne ali bombaža, danes predvsem iz naravnih ali umetnih vlaken, tudi iz žice ali drugih materialov.

Slika 3 – Bula s kleklji, Stahovnica

Pod najpomembnejša orodja, ki jih uporablja klekljarica spada predvsem  bula ali punkelj – valjast predmet, na katerega klekljarice vstavljajo čipke in je po navadi postavljen v nizko košarico ter klekrni – na njih je navita nit. Pri ustvarjanju vzorca pa si po navadi pomagajo s pomočjo papircev – na njih je s svinčnikom narisan željen vzorec ter bucikami s pomočjo katerih vzorec ustvarijo.

Po končanem klekljanju čipko prekrijejo s krpo, da se ne bi umazala.

Najpogosteje se čipke uporabljajo predvsem kot okrasne všitke, zaključke za prte, prtičke, zavese. Predstavlja pa tudi prestižni estetski dodatek,  saj krasi najlepše spodnje perilo, ovratnike, večerne kostume, rokavice, zapestnice in celo čevlje prestižnih znamk.

Leta 2013 so idrijsko čipko dodali na seznam slovenske nematerialne kulturne dediščine, dve leti kasneje pa so tja dodali še samo tradicijo slovenskega klekljanja. Oba elementa sta bila leta 2016 razglašena tudi za kulturna spomenika državnega pomena. Leta 2018 pa sta bila vpisana tudi na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

ZAKLJUČEK

Danes so idrijske čipke spet iskano blago, kar dokazuje vsakoletni čipkarski festival in že prej omenjena družina Lapajne, ki še vedno neguje tradicijo izdelave klekljane čipke.

Predvsem so čipke priljubljene kot darilo ob različnih priložnostih. Dobiti pa jih je mogoče v številnih specializiranih trgovinah in galerijah, saj čipkasti izdelki spadajo med najlepše in najbolj iskane spominke sploh.

Kljub vsemu temu, se od klekljanja danes ne da živeti. Predstavlja lahko le dodatek k družinskemu proračunu, tako kot nekoč.

ENGLISH SUMMARY – SLOVENIAN BOBBIN LACE

Its beauty was so respected that the medieval Venetians introduced it in the trade centres of the time as Venetian lace. Under this name, Slovenian bobbin lace graced the lords and ladies of Europe.

Bobbin lace is a lacemaking technique made by braiding and twisting lengths of thread wound on bobbins. As the work progresses, the weaving is held in place with pins set in a lace pillow. A pattern or pricking pinned on the pillow determines the placement of the pins.

It’s made with coarse or fine threads. Traditionally it was made with linen, silk, wool or later cotton threads or with precious metals. Today it is made with a variety of natural and synthetic fibres and with wire and other filaments.

The major tools to make bobbin lace are a pillow, bobbins, pins and prickings. The part laces also require a crochet hook, very fine types of lace require very fine hooks. There are different types of pillows and bobbins linked to areas, area and type of lace.

Today lace-making in Slovenia is one of the most widespread crafts, practised in 129 locations across the country. There are as many as 119 active bobbin lace-making societies, sections and groups. Lace schools in Idrija, Žiri and Železniki and their branches educate more than 700 students aged between six and 15 every year.

The Idrija bobbin lace-making was also added to Slovenia’s List of Registered Elements of Intangible Cultural Heritage in 2013, while Slovenian bobbin lace-making followed in 2015. Both elements were declared a cultural monument of national importance in 2016. Bobbin Lacemaking in Slovenia was in 2018 inscribed on the UNESCO.

BESEDILNI VIRI

Internetni viri
Knjižni viri
  • FORTUNA, Metka, SVETLIK, Maja,…, 2012, Idrijska čipka: Široki ris 1, Čipkarska šola Idrija, Gimnazija Jurija Vege Idrija
  • ŠKOBARNE, Bilijana, 2012, Idrijska čipka, 1.izdaja, Tržič, Loreda
SLIKOVNI VIRI
Drugi viri